| Prispevki

Na naši šoli smo imeli z vsemi povabljenimi gosti do sedaj veliko srečo – prav vsi so namreč s svojimi nastopi očarali in navdušili dijake in dijakinje ter učitelje in učiteljice. To so bili (žal danes že pokojni) Tone Pavček, Andrej Rozman Roza in zadnji, Goran Vojnović.

Kulturni dogodki na naši šoli so redki. Zakaj? V iskanju odgovorov se ne želim spuščati na nekritično raven v slogu: Saj dijakov to ne zanima! Saj se ne bodo znali obnašati!

Dejstvo je, da jih zanima in da se znajo obnašati. Nas pa ne sme biti strah (in ne sme nam biti žal ne časa ne denarja) organizirati podobnih dogodkov, saj nas vse bogatijo.

Slavisti imamo še veliko dobrih kulturnih idej, ki jih bomo v prihodnosti zagotovo uresničili.

 

Lili Kranjc Tekavec

jugoslavija

Letošnje šolsko leto smo se odločili, da bomo literaturo skušali dijakom približati tudi z obiskom vsestranskega ustvarjalca Gorana Vojnovića. Zanj smo se odločili, ker so letos naši dijaki ponovno sodelovali na tekmovanju za Cankarjevo priznanje in so brali prav njegov roman Jugoslavija, moja dežela. Ta knjiga pa je bila vključena tudi v projekt Rastem s knjigo, zato je ena generacija dijakov to knjigo dobila.

Pogovor je bil osredotočen ravno na ta roman, ki ga je avtor predstavil tako, da je bil pogovor zanimiv tudi za tiste, ki ga niso prebrali. Približal jim je tematiko polpretekle zgodovine, o kateri se veliko govori, dijaki pa je ne poznajo prav dobro. V pogovoru se je dotaknil tudi dela Čefurji raus, ki ga mladi bolje poznajo, mogoče zaradi provokativnega naslova ali pa, ker je po njem posnet film.

Dijaki so v pogovoru aktivno sodelovali, kar dokazuje, da jih taka srečanja zanimajo. Goran Vojnović je torej znal približati literaturo tudi mladim, ki so sicer tehnično usmerjeni in jim je literatura največkrat »nujno zlo«.

 

Breda Tekavec

Goran_Vojnovic_-_Jugoslavija_moja_dezela

Kot mentor dijakov, ki so tekmovali za Cankarjevo priznanje, sem bil zelo vesel, da se je pisatelj Goran Vojnović odzval šolskemu povabilu na pogovor z dijaki naše šole. Državna komisija za tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje je namreč dijake 1. in 2. letnikov srednjega strokovnega izobraževanja pozvala, naj preberejo Vojnovićev roman Jugoslavija, moja dežela, saj je bila letošnja osrednja tema domoljubje in (sodobno) slovenstvo, naslov tekmovanja pa je bil Domovina med platnicami.

Dijaki, ki so tekmovali, so tako dobili enkratno priložnost, da ga vprašajo o vsem, kar smo mesece prej razglabljali na vsakotedenskih sredinih jutranjih srečanjih, ko smo ob branju odlomkov brskali za skritimi sporočili, motivi, temami itd. Vprašanj so dijaki imeli veliko in Vojnović jim je odgovoril prav na vsa. Odgovori so bili izčrpni, zanimivi, razumljivi in začinjeni s humorjem. Pisatelj se dijakom ni predstavil kot distancirani intelektualec, ki nima več stika z mladimi, ampak jih je sprejel kot sebi enake sogovornike, kot da še danes ve, kako »težko« je včasih biti najstnik. Obiskovalci, bilo je okoli 130 dijakov, so to začutili in so z velikim zanimanjem sledili najprej pogovoru učiteljice Alenke Strmole s pisateljem, zatem pa še vprašanjem publike.

Uspešno februarsko srečanje s pisateljem je dokaz, da dijaki radi prisluhnejo tudi književnikom, zato upam, da bodo takšni literarni pogovori postali tradicija na naši šoli. Ob tem gre velika zahvala učiteljici Alenki Strmole in knjižničarki Nataši Pečkaj za kvalitetno organizirano srečanje z Goranom Vojnovićem.

 

Andrej Golinar, učitelj slovenščine in mentor tekmovanja za Cankarjevo priznanje

 

 

Sorodne objave
0