| Prispevki

V nedeljo, 10. 2. 2019, smo se zgodaj zjutraj odpravili na letališče Franja Tuđmana v Zagrebu, od koder smo poleteli do Münchna. Let je bil kratek, ko smo prišli v Nemčijo, pa nismo imeli veliko časa, saj smo kmalu leteli proti Portu na Portugalskem. Na letalu smo se imeli super, saj je bilo vzdušje res prijetno. Ko smo leteli, sem pozabil, da potujemo v drug časovni pas, ure smo morali prestaviti za eno uro nazaj. Ko smo začeli pristajati, smo z ekipo opazovali Porto, saj je bilo jasno in videlo se je vse. Na letališču smo počakali svoje kovčke in na srečo niso nobenega izgubili. Z metrojem smo se peljali približno štirideset minut in nato prispeli pred hotel, kjer so bivale profesorice. Tam so nas pričakali tudi naši gostitelji, zato smo se ločili. Jaz in moji gostitelji smo se odpravili v nakupovalni center, kjer smo kupili nekaj hrane. Prišli smo domov, pospravil sem svoja oblačila in si razgledal stanovanje. Po ogledu pa so me peljali na plažo, kjer smo se osvežili s kavo in okusnim marmeladnim rogljičkom. Peljali so me na razgledno točko na plaži. Morje, natančneje Atlantski ocean, je bilo precej razburkano. Ko je sijalo sonce na obalo, je bilo zelo prijetno toplo, ko pa je sonce zašlo, je začel močno pihati mrzel veter in v trenutku ni bilo več prijetno. Prišli smo domov in skupaj pojedli večerjo – lazanjo. V družini sta oče Jorge, mama Isabell, sin Jorge ter sestra Isabella. Malo smo se pogovarjali o navadah Slovencev ter o kulturi Portugalcev. Po prijetnem pogovoru smo se okopali in šli spat.

V ponedeljek sva se z Jorgom zbudila ob pol osmih in bil sem zelo naspan, saj v Sloveniji ob tej uri že začenjamo pouk. Tu se nama je pouk začel ob pol devetih. V šoli sem se dobil s svojo ekipo. Imeli smo delavnice, da smo se spoznavali z drugimi. Dobili smo liste in morali smo ugotoviti, kdo nosi uro, si grize nohte itd., ter zbrati njihove podpise. Po teh delavnicah smo imeli predstavitve krajev svoje države, ki imajo znak Ecolabel. Mi smo si izbrali Ptuj, ki sva ga predstavljala z Markom, kamp Koren Kobarid sta predstavljala Lara ter Van, Amadeja pa je skrbela za potek predstavitev. Dijaki iz drugih držav, torej iz Francije, Portugalske, Nemčije in Španije, so imeli zelo zanimive predstavitve, s katerimi so bili zadovoljni tudi mentorji. Nato smo imeli čas za malico, in to kar dve uri. Jaz sem ta čas izkoristil za igranje košarke in remija ter za spoznavanje ljudi. Pri igranju pa nismo smeli pozabiti na čas, da ne bi zamudili zbiranja pred šolo za odhod po mestu. Na ogled mesta smo šli samo tuji dijaki. Najprej smo šli v mestno hišo, kjer so predstavili eko turizem. Poleg predstavitve smo dobili tudi blok in svinčnik Gaia. Z avtobusom so nas peljali k reki Duero, po kateri smo se peljali tudi s čolnom. Z ladjice smo videli veliko lepot in ko smo se zasidrali, nas je že čakal voznik avtobusa, ki nas je odpeljal pred šolo. Od tam smo skupaj z gostitelji odšli domov.

V torek smo šli z gostitelji v razred in si ogledali, kako poteka pouk na Portugalskem, videli smo, da bolj sproščeno kot pri nas. Nato smo se skupaj odpravili v mesto, kjer smo si Porto ogledali še z razgledne točke. Peljali so nas čez zelo znan most čez reko Duero in na trg. Imeli smo čas, da gremo sami po mestu, zato smo jaz, Van, Lara, Mark, Markov gostitelj Marco in njegov prijatelj Rafael odšli v restavracijo z ameriško hrano. Ko smo se najedli in nabrali dovolj moči, smo si ogledali Palacio da Bolsa. Palača je zelo velika, uporablja pa se za sprejeme pomembnih ljudi. Ker je bil ogled naporen in dolg, so nas peljali še na trg ob reki. Zatem smo se odpravili proti Carvalhosu, ker smo bivali.

V sredo je bil poseben dan, ki sem se ga zelo veselil, saj smo imeli prosto popoldne. Zjutraj smo kljub temu morali iti v šolo, peljali pa so nas na sejem, ki ga imajo samo ob sredah. Tam ljudje prodajajo različne izdelke, kot so oblačila, posode za kuhanje, sadje, zelenjava, kruh itd. Po prihodu v šolo kljub predstavitvi videov o eko turizmu nismo imeli treme, saj smo se že vsi poznali in komunicirali med seboj. Mi smo si za predstavitev izbrali Litijo, natančneje rudnik Sitarjevec, oglarsko deželo Brinovec ter domačijo. Komaj smo čakali, da bo konec pouka. Imeli smo skupni piknik nekje na hribu nad mestom. Igrali smo odbojko, poslušali pesmi in jedli prigrizke. Po pikniku smo odšli domov. Mene sta Jorge in njegov oče peljala v Porto v muzej, ki je bil prvotno hiša bogatega slikarja. Pozno zvečer smo imeli večerjo, vendar je moral Jorge na trening košarke.

V četrtek zjutraj me je predramilo sonce, ki je posijalo skozi okno. Bil sem zelo vesel, ker je bil planiran izlet v geopark Arouca. Meni je bilo zelo všeč, ker imam rad naravo. Z avtobusom smo se peljali eno uro, zato sem se lahko pogovarjal s prijatelji. Ko smo prispeli, smo si ogledali film o parku, da smo si lahko predstavljali, kaj bomo videli. Z avtobusom so nas peljali do točke ogleda in nismo veliko hodili peš, kar je bilo v redu, saj je zelo pihalo, tam pa je bil pesek in ni bilo prijetno za oči. Videli smo slap z globokim padcem vode in posebne kamnine, ki so značilne samo za Arouco. Peljali so nas do kontrolnega stolpa, podoben je tistim na letališčih, namenjen pa je opazovanju vetrnic, da lahko takoj sporočijo, če bi prišlo do požara. Prijetno smo se imeli, nismo bili utrujeni. Prišli smo domov in pri večerji sem se pogovarjal z družino, ki me je vprašala, kako je bilo.

V petek sem bil malo žalosten in hkrati vesel, saj sem vedel, da je to zadnji dan, ko vidim prijatelje iz tujine, kmalu pa bom videl družino. Dobili smo še zadnjo nalogo – narediti plakat o tem, kaj vse smo videli in izvedeli o eko turizmu. Te plakate smo tudi predstavili in imeli smo skupno fotografiranje. Po vseh nalogah sva z Jorgom šla k njegovi babici in dedku. Pripravila sta kosilo, po kosilu pa smo igrali biljard. Nisem bil ravno dober, ker nisem poznal pravil, a sem se hitro naučil. Ko je prišel Jorgov oče, smo se odpravili v prvotno glavno mesto Portugalske, in sicer v Bracaro. Videl sem grad, vendar samo od zunaj (ker je bil zaprt), njihov trg ter strukturo hiš, ki so značilne le za tisto mesto. Ko je bil mrak, so me peljali še pred cerkev na hribu, od koder se vidi celotno mesto in okolica. Prispeli smo domov in že smo šli na skupno večerjo, ki jo je organizirala šola. Na mizi je bilo veliko dobrot. Poslovili in zahvalili smo se profesorjem, dijaki pa smo brez mentorjev odšli v bar, kjer smo se še zadnjič poslovili.

V soboto sem moral zgodaj vstati, saj sem moral biti ob desetih že na letališču. Spakiral sem kovčke in nato so me peljali do letališča. Tam sem se jim zahvalil in oni so odšli, mi in profesorici pa smo šli k izhodu za na letalo. Leteli smo kar dolgo, vendar rad letim, zato sem užival in še jasno vreme je bilo, da sem lahko videl obalo ter ozemlje Francije. V Frankfurtu na letališču smo pojedli obilno kosilo, nato pa smo šli na sladico in sedli k oknu, kjer smo imeli lep pogled na letališče. Ob odhodu sem iz zraka opazoval zelo lepo letališče. Ko smo pristali v Zagrebu, mi je bilo malo smešno, ker ni bilo nikogar razen uslužbencev in nas.

Naše potovanje se je zaključilo, ko je po nas prišel voznik in nas odpeljal v Ljubljano. Bili smo veseli, ker smo zopet videli svoje domače in ker je bilo za nami izjemno potovanje.

 

Enej Tržan, 1. o

 

Sorodne objave
0