Program Erasmus je v Evropi postal sinonim za izobraževanje v tujini. Večinoma ga povezujemo s študenti, ki semester ali dva študirajo v tujini. Manj poznano pa je dejstvo, da je Erasmus delovna praksa na voljo tudi dijakom poklicnih in strokovnih šol. Z opravljanjem prakse v tujih podjetjih imajo tudi dijaki možnost usvajanja dragocenih znanj in pridobivanja izkušenj na svojem poklicnem in profesionalnem področju. Hkrati pa gre ob tem pogosto tudi za njihovo prvo samostojno bivanje v tujem okolju, s čimer pridobijo neprecenljive kulturne, jezikovne ter življenjske izkušnje.
Del izkušnje mednarodne mobilnosti je tudi pisanje dnevnika v obliki spletnega bloga. Vabljeni k prebiranju doživetij in prigod letošnje Erasmus+ generacije.
Na naši šoli dijaki odidejo v tujino za obdobje štirih tednov. Vsako leto odide na mobilnost več kot trideset dijakov in več kot dvajset učiteljev. V zadnjih desetih letih sodelovanja v današnjem programu Erasmus+ in predhodnikih Leonardo da Vinci in Comenius je bilo skupaj izvedenih več kot 600 mobilnosti s 60 partnerji iz 50 različnih mest in 20 različnih držav. V letošnjem letu so dijaki in učitelji odšli na mobilnosti na Finsko, Dansko, Norveško, Poljsko in Portugalsko ter v Nemčijo, Estonijo, Francijo in Španijo.
Kljub občasnim pomislekom in strahovom zaradi daljšega samostojnega bivanja v tujini pa so pozitivni učinki tako na dijake kot tudi na osebje izraziti in vidni. Dijaki si povečajo samozavest, ugotovijo praktičnost znanja in uporabe tujih jezikov, predvsem pa si znižajo stopnjo strahu in bolj odprto sprejemajo drugačnost, tako na področjih kulture in religije kot življenjskih in delovnih navad. Tudi sposobnost analize in kritične primerjave značilnosti ene in druge države ter uvid v dobre in slabe plati obeh držav, šolskih sistemov in gospodarstev sta nemalokrat rezultat daljšega samostojnega bivanja v tujini. Kljub navdušenju nad tujo državo je hkrati zaznati presenečenje nad dejstvom, da nekatere stvari tudi doma niso tako slabe oziroma so celo boljše ali bolj urejene kot v tujini.
Podobno je tudi pri učiteljih in osebju ob vrnitvi zaznati pozitivne posledice. Poleg že omenjenega dviga samozavesti in manjšega strahu pri sporazumevanju v tujem jeziku je marsikatera izboljšava organizacije pouka, pristopov k poučevanju ter učnih pripomočkov in orodij posledica prenosa dobrih praks in rešitev iz tujine.
Trg dela se nenehno spreminja. Zahteve po znanju, kompetencah in izobrazbi se spreminjajo s časom. Generične spretnosti, kot sta učenje učenja in samoiniciativnost, pripomorejo k lažjemu obvladovanju najrazličnejših in nepredvidljivih poklicnih poti sedanjega in prihodnjega časa. S podjetniškim znanjem pa lahko predvsem mladi povečajo svojo zaposljivost ali zmožnost za ustanovitev lastnega podjetja.
Zagotavljanje učinkovite komunikacije med trgom dela in šolstvom je torej nujno. Slednje je v veliki meri odvisno prav od poklicnih in strokovnih srednjih šol. Poleg vzgojno-izobraževalnega procesa se danes od šole pričakuje tudi aktivno odzivanje na številne tehnološke novosti in spremenljivost ekonomskega okolja. Internacionalizacija, povezovanje in odprtost izobraževanja predstavljajo pravo pot za izobraževalne ustanove, ki želijo ostati (ali postati) aktualne in odzivne na spremembe ter predvsem na potrebe trga dela.
Mobilnost pogosto enačimo z izmenjavo. V programu mobilnosti Erasmus+ pravzaprav ne gre za izmenjavo, saj ni nujno, da se domači in tuji dijak izmenjata. Vsaka šola se prijavi za pridobitev sredstev le za pošiljanje svojih dijakov v tujino. Gre pa pogosto za recipročne dogovore med partnerji in se praviloma pošilja toliko dijakov, kolikor se jih sprejema.
Kljub nekaterim pobudam za zapiranje evropskih meja podatki kažejo, da sta odprtost in povezovanje prava pot, tako za izobraževalne sisteme kot končne deležnike, torej prebivalce Evrope. In kljub mnogim oviram in predvsem miselnim preskokom šole ugotavljajo dodano vrednost mednarodnih mobilnosti in posledične krepitve mednarodnega povezovanja na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. S tem pa tudi hitrejši odziv na spremembe v okolju ter ne nazadnje agilnejše, stabilnejše in uspešnejše gospodarstvo.
Eden od glavnih razlogov za težnje po zapiranju meja je strah pred neznanim. Najuspešnejši način za premagovanja strahu je soočanje s strahom, torej s spoznavanjem neznanega in manj poznanega. In točno to mednarodne mobilnosti omogočajo.
Celoten članek lahko preberete tudi na 24ur.com.
