| Prispevki
TOMAŽ ŠALAMUN

(1941─2014)


„Učil si nas otroške
nedolžnosti in obenem najbolj intelektualno zahtevnih akrobacij na trapezu
jezika,″
je v
posvetilu preminulemu Tomažu Šalamunu zapisal pesnik Aleš Šteger.
„Če kdo, potem je Tomaž
Šalamun stvarnik pesniške in umetniške, domišljijske in čustvene, osebne in
družbene svobode zadnjih desetletij na Slovenskem. V našem degradiranem času je
Tomaž Šalamun vrnil Poeziji njen smoter in dostojanstvo,”
je po navedbah Slovenske tiskovne
agencije
zapisal Boris A. Novak.
V Ljubljani je 27. 12. po hudi bolezni umrl eden najbolj
priznanih slovenskih pesnikov Tomaž Šalamun.
Šalamun se je rodil leta 1941 v Zagrebu, odraščal pa je v
Ljubljani, Mostarju in Kopru. Mladi umetnik je bil dober glasbenik in športnik.
Treniral je veslanje in igral klavir. Zaradi izjemnega igranja na klavir je
obveljal za čudežnega dečka, a se je glasbi odpovedal, ko mu oče ni dovolil
trenirati veslanja.
Najprej je študiral medicino, a študija ni nikoli končal.
Bolj so ga zanimale zgodovina, literatura in umetnost, zato se je prepisal na
ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je študiral zgodovino in umetnostno
zgodovino.
Na slovensko literarno prizorišče je stopil leta 1963 z danes
že znamenitim verzom „Utrudil sem se
podobe svojega plemena in se izselil.”
Slovensko in takratno
jugoslovansko javnost je leta 1966 šokiral s pesniškim prvencem Poker. Prekinil
je s tradicijo literarnega socialnega in socialističnega realizma in začel
pisati modernistične pesmi. V poeziji je začel uporabljati svoj jezik, vpeljal
je besede, ki so prej v pesmih veljale za tabu. Za takratno oblast je bil
politično provokativen. 
Za časa študija je Šalamun sodeloval z avantgardno umetniško
skupino OHO, s katero je razstavljal tako po bivši skupni državi kot po svetu. Navdušili
so Američane. Ti so kasneje pesnika povabili naj predava na ameriških univerzah
kreativno pisanje. Tako je Šalamun v ZDA napisal več kot polovico svojih zbirk.
Med letoma 1996 in 1999 je bil tudi kulturni ataše na slovenskem
veleposlaništvu v ZDA. 
Za svoje delo je prejel mnoge nagrade. Je dvakratni prejemnik
Jenkove nagrade (1988, 2007), evropske nagrade za poezijo v Münstru (2007),
zlatega venca v Strugi (2009) in dobitnik velike Prešernove nagrade (1999).
Njegove pesmi so prevedene v več kot 20 jezikov, prihodnje
leto, v začetku januarja, pa bo založba Beletrina izdala njegovo poslednjo
pesniško zbirko.
MOJE PLEME

Moje pleme
ne sliši več
svobode.
Ne razpozna
je,
ne vidi je,
ko se ga dotakne.
Moje pleme
misli,
da je počasno
ubijanje
njihovih teles
in duš
naravno.
Samo včasih,
ko za hip udre
vanj
nekaj ozonu,
otroštvu
podobnega,
si obriše potno
čelo,
strese
to moro
te verige
s sebe,
obrne se
in zaspi.
 Andrej Golinar

Sorodne objave
0
Dostopnost