| Prispevki

Pričakovanje novega leta je v modernem svetu neke vrte praznik. Staro leto pospremimo z nepozabno zabavo, obilico alkohola, odlično hrano ter najboljšo družbo. Novo leto pa poskušamo začeti čim bolj optimistično, veselo in polni novih ciljev, čeprav se, ironično, prvi dan v letu večinoma zbudimo z ogromnim »mačkom«. Tradicionalno praznovanje, polno alkohola, petard, »žuranja« in na splošno najstniških neumnosti, kar me je spremljalo vsa ta leta, sem letos zamenjal za drugačno praznovanje, poučnejše,  a hkrati še vedno zabavno.

S prijatelji smo se odločili, da letošnje novo leto ne bomo praznovali doma niti ne v enem izmed mest, ki so najbolj znana po nepozabnih zabavah. Odločili smo se, da odidemo v neko manj znano mesto, si sami naredimo zabavo in se ob tem še kaj novega naučimo ter spoznamo različne ljudi in njihovo kulturo. Po dnevih iskanja najugodnejše ponudbe smo se odločili, da odidemo na Poljsko, natančnejše v njen južni del, v mesto Krakov. Naše potovanje se je začelo na predzadnji dan starega leta. Vsi nestrpni, polni pričakovanj smo se malo po polnoči zbrali na Dolgem mostu. Od tam smo se z avtobusom peljali mimo Celja, Maribora, Dunaja, Brna in po desetih urah prispeli v Krakov. Po prvem ogledu je mesto dajalo umirjen in zaspan vtis, že prvi večer pa smo ugotovili, da ni tako, saj je Krakov drugo največje mesto na Poljskem, v katerem živi okoli 800.000 ljudi.
Po dopoldanskem ogledu mesta smo se namestili v hotelu in proti večeru odšli v 20 kilometrov oddaljeni rudnik soli Wieliczka. Kar 700 let star rudnik je zaradi svoje izjemnosti vpisan na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Rudnik ima devet nivojev, ki skupaj pokrivajo 300 kilometrov in se spuščajo do globine 327 metrov. Danes je rudnik muzej, ki obiskovalcu poleg čudovitih dvoran, polnih podob, kipov in lestencev iz soli, pokaže tudi zgodovino in razvoj rudarske tehnologije skozi čas.

 krakov2 (Medium)

Po vrnitvi v hotel smo se malo ogreli, saj smo iz dokaj tople Slovenije prišli na ─13 °C. V poznih večernih urah smo se odpravili na ogled mesta ter se ustavili v eni izmed njihovih tradicionalnih pivnic, kjer na svoj račun niso prišli pivci piva, kot smo naivni Slovenci sklepali, ampak ljubitelji kraljice med žganji ─ vodke. Družabni večer se je kmalu prevesil v jutro.

 

Zadnje dopoldne starega leta smo prespali. V zgodnjih popoldanskih urah nas je lakota spravila iz udobnih in toplih hotelskih sob v mrzlo, a vseeno s soncem obsijano mestno jedro. Po iskanju tradicionalne poljske restavracije smo se v eni izmed njih najedli za denar, s katerim pri nas ne dobiš niti kebaba. Ostanek popoldneva pa smo preživeli ločeno, s svojimi boljšimi polovicami. S svojo sem se ob sončnem zahodu odpravil na ogled gradu, s  katerega imaš prečudovit pogled na čarobno mestno jedro ter reko Vislo. Večer je potekal v pripravah na praznovanje novega leta, ki smo ga začeli v eni izmed hotelskih sob s kozarčkom, nadaljevali pa smo ga na trgu, kjer smo z 10.000-glavo množico dočakali leto 2016.

 

Prvi dan novega leta smo preživeli zaspano, vse, kar smo bili sposobni, je bil poznopopoldanski obisk dela mesta po imenu Kazimierz, kjer je bil med drugo svetovno vojno židovski geto, tam  pa je bil posnet tudi znani film Schindlerjev seznam. Ker pa je bil to naš zadnji večer, smo se najprej odpravili v eno izmed najbolj znanih slaščičarn, da smo zadostili željam naših dragih deklet, večer pa smo končali ob vrčku njihovega najbolj znanega piva Zywiec.

krakov3 (Medium)

Po zgodnjem zajtrku smo se odpravili na pot proti domu. Po uri vožnje smo se ustavili v dveh najbolj znanih koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Auschwitz-Birkenau.  V prvem je življenje izgubilo več kot 1,1 milijona,  v drugem pa več kot 1,3 milijona ljudi. Po enournem čakanju pred vhodom prvega pri ─16 °C smo se lahko do dobra vživeli v vlogo zapornikov. Po ogledu krematorijev, plinskih celic, blokov, v katerih so živeli, ter prostora, kjer so jih ubijali, smo se odpravili v 3 kilometre oddaljeno delovno taborišče imenovano Auschwitz-Birkenau, kjer smo videli barake, v katerih so zaporniki živeli, ter zloglasno železnico, s katero so jih vozili iz vseh koncev Evrope. Po končanem ogledu smo pot nadaljevali do Slovenije, ker se je naše potovanje, polno doživetij in spominov, končalo v zgodnjih urah 3. januarja.

 

Klemen Dušak, 4. T

 

Sorodne objave
0